Letos ob kulturnem prazniku na našo srečo seveda ni bilo dveh proslav, ker je že ta ena sama dvignila dovolj kulturniškega, medijskega in celo politično ideološkega prahu. Takoj po končani proslavi nam je nesrečni režiser potožil, da so mu koncept proslave cenzurirali in mu niso dovolili, da bi sceno ovil z bodečo žico, v kader postavil vojaka s črno belo zastavo in izločili naj bi mu pesem avtorja, ki naj sploh še ne bi bila napisana ter mogoče še kaj. Sploh pa je bila bodeča žica na pohodu po državi že dan pred samo proslavo, ko so z njo ovili Prešernov spomenik v Ljubljani in kar nekaj krajevnih tabel. Vse živo po državi kriči, da bodeče žice noče in zahtevajo njen umik z južne državne meje. Bi se z njimi zelo strinjal, če bi ob tem še povedali kaj pa želijo in kako si razplet te begunske zgodbe v njenem nadaljevanju predstavljajo, ko pa vse države okrog Slovenije zaostrujejo nadzor svojih državnih meja in celotna zahodna Evropa napoveduje veliko zmanjšanje sprejema beguncev? Prihod novih beguncev pa se ne napoveduje v nekaj tisočih, temveč kar v nekaj milijonih. Zelo zanimivo pri tem pa je tudi, da prav največ cirkusa okrog tega zganjajmo ravno v Sloveniji, ki smo najmanjši, najslabši in politično najbolj labilni ter v EU najmanj pomembni in upoštevani. Ni pomembno kaj si sami o sebi mislimo, pomembno je kako nas vidijo in kaj si o nas v EU mislijo drugi. Tisti drugi, ki v EU odločajo in katerih odločitve moramo upoštevati in jih izvajati. Kar mirno pozabite na nakladanja naših politikov in naših EU poslank in poslancev o tem kako pomembni smo in kako se naše zamisli in predlogi v EU upoštevajo in kako zelo cenijo naša prizadevanja za razrešitev begunske krize.
Pa ne bom več o bodeči žici, beguncih in egoistični EU, ker sem želel nekaj napisati o državnih proslavah in predvsem komu so te v resnici namenjene. Pogosto, ko preko TV ekrana spremljam kakšno od teh državnih proslav in ko kamera prikaže povabljene obiskovalce teh proslav, se sprašujem koliko med temi prisotnimi povabljenci je brezposelnih, prekarno zaposlenih, delavcev iz zasebnega sektorja z mizernimi mezdami, koliko upokojencev, ki prejemajo pokojnine s katerimi ne morejo preživeti meseca in koliko vseh drugih predstavnikov družbenih slojev, ki so jim in tudi celo njihovim potomcem, uničili sedanjost ter bodočnost. Vsi ti lahko to državno proslavo neoliberalno kapitalističnih elit spremljajo doma preko TV ekranov, če jih še niso deložirali iz stanovanj, jim rubežniki odnesli televizorjev ali jim zaradi neplačanih položnic odklopili elektrike. Teh in mnogih drugih predstavnikov velike armade socialnih nesrečnikov na teh državnih proslavah ni, jih nanje nihče ne povabi in jih v slavnostnih nagovorih niti nihče ne omeni. Zanje državnih proslav tudi nihče ne organizira. Udeležiti se smejo le kakšne proslave v svoji krajevni skupnosti ali občini in še to le, če slučajno njihova občina spada med tiste male ter obrobne in imajo organizatorji težave z zagotovitvijo primernega obiska tovrstnih dogodkov.
Zakaj potem tolikšen halo okrog scenarijev državnih proslav in okrog tega ali bo tam prisotna rdeča zvezda, bodeča žica, Zdravljica v arabščini ali kitajščini, črno bela zastava in drugi le malo komu razumljeni abstraktni kulturni vložki, ki jih največkrat razume le avtor scenarija sam in skoraj nihče drug. Niti velika večina prisotnih povabljenih elitnih srečnežev ne, čeprav se potem veliko njih skupaj z mnogimi profesionalnimi kulturniki in novinarji dela, da so sporočilo avtorjev povsem dobro razumeli in da gre za neverjetne sodobne kulturne presežke. Pa saj jih kar razumem. Tudi sam sem se že znašel v podobnih zadregah, ko sem na likovni razstavi stal pred kakšno abstraktno umetnino in blejal v zmazarijo pred sabo ter skušal razvozlati kaj bi naj to predstavljalo. Še posebej pametno in modro sem se držal, če mi je pristopil kak znanec ali znanka. Nič nisva komentirala ali se spraševala, le oba sva butasto zrla v razstavljeno umetnino in se delala kot da gledava deveto čudo sveta in modro molčala v strahu, da s kakšno besedo ne razkrijeva vsak svoje lastne kulturne nevednosti in pritlikavosti. Za nič na svetu pa ne bi drug drugemu priznala, da najmanjšega pojma nimava kaj gledava in kaj to kar gledava predstavlja. Ker to je umetnost, je kultura, ki je pač ni dano vsakomur razumeti. Tudi zaradi tega sem bil še toliko bolj presenečen, da je Prešernovo nagrado dobil pisatelj Tone Partljič katerega dela pozna velika večina prebivalcev Slovenije in kar je že skoraj na meji bogokletnega, prav vsi zelo dobro razumejo sporočila, ki nam jih v svojih delih posreduje. Je potem to kar ustvarja Tone Partljič sploh še kakšna kultura, če jo lahko vsi razumejo in jo vsi z velikim veseljem uživajo? Na takšna in podobna vprašanja pa vedno, žal z zakasnitvijo tudi v tem primeru, odgovore daje neusmiljen in nepristranski čas.
Tone iskrene čestitke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar